Comments on: Stiska.si http://www.opozicija.si Za vse, ki jim ni vseeno Wed, 30 Nov 2011 16:58:12 +0000 hourly 1 http://wordpress.org/?v=3.1 By: Miroslav http://www.opozicija.si/financna-stiska/comment-page-1/#comment-245 Miroslav Sun, 28 Feb 2010 15:30:09 +0000 http://www.opozicija.si/?page_id=741#comment-245 Ob rednih občnih zborih različnih organizacij je čas, da delamo obračune za nazaj in programe za naprej. Ne morem razumeti, da je med včeraj in danes lahko prepad, razlika brez primere, devalvacija moralnih in še kakšnih vrednot, pa še kaj. Le kdo od nas Slovencev vojne za Slovenijo si je lahko mislil, da je zastavil največ kar ima – življenje, za to, da bo ostal brez službe, da mu bodo krojili usodo in plačo tisti, za katere smo trepetali, ko so tuji tanki rezali slovensko zemljo, ko smo v neprespanih nočeh stali na braniku domovine in bili pripravljeni na najhujše? Le kdo si je želel imeti revščino, negotovost za jutrišnji kruh in neprestano vprašanje – ali bom lahko šel v službo tudi jutri? Za Slovenijo se nismo borili za tako državo v kateri bodo ljudje živeli od paketov rdečega križa, , živeli od socialne pomoči in miloščine Jamstvenega sklada. Nikoli prej se ni zgodilo, da bi zmanjkalo paketov pri rdečem križu in Karitasu, tako kot se to dogaja sedaj. Kakšna bo pot za moje otroke? Kdo od nas vojne za Slovenijo je takrat razmišljal o tem, da bo zaslužil v svetli prihodnosti razvite Slovenije minimalnih 500 €, med tem ko bo drugi za nič dela pospravil milijone, pa še se mu bo zdelo, da ga niso dovolj plačali. Koliko nas je takrat razmišljalo in naše družine nestrpno pričakovale konec in našo zmago, ali smo takratnim malčkom mi starši lagali, ko smo jim govorili, kaj vse bo boljše v novi državi? Koliko od nas domoljubov je poznalo besede prevzem podjetja, tajkun, mafiske povezave in podobne? Leta 1991 sem bil velik optimist, sedaj pa že dolgo ne. Takrat sem verjel, da bo naša nova država prijazna do svojih državljanov, tujcev in turistov. Da bo pravična in enaka mati vsem. Sedaj pa vem da so to bile samo moje sanje. Takratni predsednik države Milan Kučan je rekel na razglasitvi naše samostojnosti: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan" In res so bile samo sanje. Poraja se še veliko vprašanj, ko primerjamo tisti čas, ko smo bili pripravljeni za našo prelepo Slovenijo tudi žrtvovati svojo kri, z današnjim. Veliko naših vodilnih politikov smo demokratično izvolili na prvih demokratičnih volitvah, veliko od teh jih je še danes v vladi ali pa so z njo neposredno povezani. Le kaj se je zgodilo s tem cvetom izbranih, da je šel razvoj drugam, kot smo si želeli mi takrat in najbrž z nami še veliko drugih? Želim si, da ne bi bilo nikoli kot je sedaj . Sprašujem se pa, koliko nas je da Slovenija postane Država brez moralno političnih igric, in igric kje ne bo Slovenec občutil socialno stisko. Ob rednih občnih zborih različnih organizacij je čas, da delamo obračune za nazaj in programe za naprej. Ne morem razumeti, da je med včeraj in danes lahko prepad, razlika brez primere, devalvacija moralnih in še kakšnih vrednot, pa še kaj.
Le kdo od nas Slovencev vojne za Slovenijo si je lahko mislil, da je zastavil največ kar ima – življenje, za to, da bo ostal brez službe, da mu bodo krojili usodo in plačo tisti, za katere smo trepetali, ko so tuji tanki rezali slovensko zemljo, ko smo v neprespanih nočeh stali na braniku domovine in bili pripravljeni na najhujše? Le kdo si je želel imeti revščino, negotovost za jutrišnji kruh in neprestano vprašanje – ali bom lahko šel v službo tudi jutri?
Za Slovenijo se nismo borili za tako državo v kateri bodo ljudje živeli od paketov rdečega križa, , živeli od socialne pomoči in miloščine Jamstvenega sklada. Nikoli prej se ni zgodilo, da bi zmanjkalo paketov pri rdečem križu in Karitasu, tako kot se to dogaja sedaj.
Kakšna bo pot za moje otroke? Kdo od nas vojne za Slovenijo je takrat razmišljal o tem, da bo zaslužil v svetli prihodnosti razvite Slovenije minimalnih 500 €, med tem ko bo drugi za nič dela pospravil milijone, pa še se mu bo zdelo, da ga niso dovolj plačali. Koliko nas je takrat razmišljalo in naše družine nestrpno pričakovale konec in našo zmago, ali smo takratnim malčkom mi starši lagali, ko smo jim govorili, kaj vse bo boljše v novi državi? Koliko od nas domoljubov je poznalo besede prevzem podjetja, tajkun, mafiske povezave in podobne?
Leta 1991 sem bil velik optimist, sedaj pa že dolgo ne. Takrat sem verjel, da bo naša nova država prijazna do svojih državljanov, tujcev in turistov. Da bo pravična in enaka mati vsem. Sedaj pa vem da so to bile samo moje sanje. Takratni predsednik države Milan Kučan je rekel na razglasitvi naše samostojnosti: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan” In res so bile samo sanje.

Poraja se še veliko vprašanj, ko primerjamo tisti čas, ko smo bili pripravljeni za našo prelepo Slovenijo tudi žrtvovati svojo kri, z današnjim. Veliko naših vodilnih politikov smo demokratično izvolili na prvih demokratičnih volitvah, veliko od teh jih je še danes v vladi ali pa so z njo neposredno povezani. Le kaj se je zgodilo s tem cvetom izbranih, da je šel razvoj drugam, kot smo si želeli mi takrat in najbrž z nami še veliko drugih?

Želim si, da ne bi bilo nikoli kot je sedaj . Sprašujem se pa, koliko nas je da Slovenija postane Država brez moralno političnih igric, in igric kje ne bo Slovenec občutil socialno stisko.

]]>