Vse se je začelo, ko sva se s prijateljico odločili, da izkoristiva zadnje sončne, dokaj tople dni in se odpraviva teč. V rekreaciji, kljub vsem pozitivnim posledicam, ki jih prinaša, nikoli nisem videla ničesar zanimivega (razen dejstva, da si od teka lahko tudi zadet). V tekaški opremi, s stekleničko vode in po jutranjem cigaretu sva se odpravili na Rožnik. Na polovici sva obstali, ena je bila zadihana, drugi pa se je zdelo, da se ji prikazujejo podobice iz onostranstva. Spogledali sva se, se brez besed sporazumeli in odšli nazaj v center na pivo. 
Seveda sem se ob prebiranju “ženske biblije”, ki vsebuje tisoč in en nasvet, kako shujšati, obdržati postavo “pa take fore”, spet počutila krivo. Ampak, a je moja krivda, da rajši ne jem kot pa da se premikam več kot je nujno potrebno? Dobra stvar vsega tega pa je, da sva se po tem obe sprijaznili, da nikoli ne bova športnici in tako naju kupi člankov ne ganejo več (sploh:) ).
Ja, v revijah res marsikaj piše, ampak se je treba prov psihično pripravt, da potem uspe še v realnosti. En pirček pa res ne škodi