Ničkolikokrat se mi je že pripetilo, da mi kdo reče, da me naj ne bo strah za službo, saj vendarle delam v javnem sektorju, kjer imam na voljo varno zaposlitev in dobro ter varno plačilo. Nekateri radi poimenujejo zasebni sektor kot realni, potem je javni sektor irealni sektor?
Resnica je daleč od predstave, ki jo ima večina ljudi. Strokovni delavci, ki delamo v visokem šolstvu, in smo po vrhu še mladi ter imamo 1-2 leti delovne dobe smo najbolj na udaru, ker:
- po preteku vsakih šest mesecev razmišljaš ali ti bodo podaljšali pogodbo za nadaljnih šest mesecev,
- ni možnosti za zaposlitev za nedoločen čas,
- nadure so del vsakdanjika,
- za napredovanje mora preteči tri leta,
- gre na porodniško in ostane brez zaposlitve… in še bi lahko nadaljevala.
Zato ni pravično, da smo tako »zapostavljeni« in nas mečejo v isti koš k ostalim javnim uslužbencem, ker smo daleč od priviligirane skupine in se moramo iz dneva v dan bolj dokazovati, opravljati tudi dela, ki ne sodijo v našo sistemizacijo, samo zato, da obdržiš zaposlitev.
In potem po 2 letih ugotovim, da imamo zaposleni v visokem šolstvu celo svojega sindikalnega predstavnika, ki nam na sestanku ves čas razlaga kakšne so razmere v Muri in Gorenju, namesto, da bi diskutirali in argumentirali položaj zaposlenih v visokem šolstvu, še posebno mladih. In seveda, tisti, ki bi lahko kakorkoli pomagali k premiku (redni, izredni profesorji, ki so navadno najbolj glasni, ko pridejo v kadrovsko službo po pojasnilo za njihovo plačo), jih ob pravem času, ko bi morda lahko naredili premik na bolje, ni od nikoder. Dokler ne bo pravega pristopa, tudi zaposleni v visokem šolstvu ne bomo deležni premika na bolje. Sem prepričana, da če bi se organiziral prostest zoper vladnim predlaganim ukrepom, da bi se ga udeležila le peščica ljudi iz visokega šolstva, pa še to bi bili mladi. Vsi ostali pa se samo pritožujejo in ne naredijo ničesar!
Sama delam med devet in deset ur dnevno, vsaka moja poteza je odgovorno delo, saj za vse napake odgovarjam sama, za vse to skupaj pa ne dobim niti 1000 evrov. Poleg tega delam magisterij, s katerim bom morda dosegla tega tisočaka, ki sploh ne pomeni nekega prestiža, pač pa bolj nujo v okolju, kjer se cene najemnin in življenjskih potrebščin nevzdržno višajo.
Najslabše je kar tako vse povprek posploševati. Tisti, ki je slep, gluh in mentalno zaostal še verjame, da bo nov vladni predlog zadostil za rešitev iz nastale situacije. Za vsakega posameznega javnega uslužbenca se namreč do centa natančno ve kakšna je njegova plača.
In s to plačo naj si mlad človek ustvari dom in ima družino?!
Ja pri men se isto dogaja! Bo res treba neki nardit glede tega, drugač pa na cesto štrajkat!
In pol pejt še na porodniško in si “pečen”.
veš kaj, ne jamrej, saj vem da je vsaka panoga v javnem sektorju specifična glede zadolžitve delovnih nalog…. vendar, kakor poznam posamazne sektorje javne uprave bi bilo potrebno drastično zmanjšati kader, saj je povprečna efektiva dela v javni upravi 3,5 ure in to dokazljivo!! Kaj porečeš na to?
Strinajm se s tabo. Tudi mi, ki delamo v zdravstvu in nismo zdravstveni kader, se nam nič dobro ne godi. Ker nisem simpatična šefici,nisem 12 let dobila napredovanja,o dopustu kadar ga rabim, boljše da ne rečem, zahteva se, da delo delam še doma, da še doma gledam službeni e-mail, da dam GSM, ko se kaj spomne šefica, pa me pokliče domov, da naj kaj naredim. Zgodilo se mi je že, da sem bila na dopustu, pa me je klicala, da moram priti v službo nekaj narediti in da sem bila na bolniški- prvi dan po operaciji – je klicala in se po telefonu nekaj razburjala.To je tudi realnost v javnem sektorju in če nisi zdravnik. Da ne govorim o tem, da nas je država leta in leta denarno ropala( kam je šel naš denar), zdaj pa so nam še plače zamrznili.Nikoli od kar delam( to pa je že več kot 25 let) nismo dobili ne božičnice ne nobenih daril za novo leto. Spomnem se ko mi je ena sodelavka enkrat rekla, tu ne smeš misliti s svojo glavo, tu moraš biti tiho, če nisi zdravnik. Oni, Oni ( zdravniki) so pa Bogovi na zemlji.