Tele slike so nastale pred kratkim med obiskom živalskega vrta
Valjenje piščancev (se splača počakat tam 10 – 20 minut, da se kakšno jajce začne premikat, pokat,…) :

nekaj minut po izvalitvi:

v solariju

prvi sprehodi …

Druge pernate živalce:








Mucki:

vsesplošna zaspanost …




kenguru:

labod se rine na konec vrste:














Pred dvemi meseci sem po nekaj letih tudi sam obiskal živalski vrt v Ljubljani.Nisem bil sam,tja sem povabil otroke mojih prijateljev,da jih razveselim in da bodo imeli lepe spomine iz počitnic preživetih v Sloveniji.Vsi skupaj smo se veselili,ko smo se pripeljali pred živalski vrt.Naleteli smo na polno parkirišče in morali smo parkirati kar pol kilometra od glavnega vhoda.Presenečen sem bil nad tako velikim obiskom,ker je velikokrat bilo slišati,da je vrt premalo obiskan.Cena karte je bila kar primerna in veselo smo jo zakorakali v sam vrt.Obisk je bil resnično presenetljiv,povsod polno starejših ljudi in veliko staršev z otroki.Mogoče smo tudi mi naleteli na neobičajno velik obisk ta dan in morda druge dni ni toliko gužve,ne vem?Ob sprehajanju od kletke do kletke,sem bil razočaran,ker je za živali slabo poskrbljeno,prostori ne ustrezajo bivanju za določene živali.Najbolj se mi je zasmilil ta ubogi slonček,nujno bi moral imeti družbo in bazen vode,da se v tistih vročinskih dneh lahko namoči in da ne govorim kako je vse skupaj skromno in žalostno.Pričakoval sem vsaj malo spremembe po toliko letih in bil razočaran,ker je stanje še slabše kot pred leti.To je edini živalski vrt v naši deželici in še ta ne premore dostojnega bivanja za teh nekaj živalic,ki jih imajo v suženstvu.Kje je naša država,da ne poskrbi za edini zoo vrt,po vsem pa me nič ne preseneča saj bomo verjetno tudi ljudje kmalu pristali tam.
Roman, mislim da smo premajhni, da si bomo kdaj lahko privoščili večji zoo ali bistveno kakovostnejši. No, lahko bi si ga, ampak mislim da denarja za to preprosto ne bo.
Tudi meni se smilijo živalce. Raje jih bi šel gledat v tisti afriški nacionalni park, kjer se prosto gibljejo… morda pa le enkrat…